Med spanjem se naše oči napolnijo s sekretom (laično tem izločkom rečemo tudi zaspančki). A kaj sekret dejansko je? Kar koli že je, ima v naših očeh zelo pomembno vlogo. Vse se začne s solzami – natančneje s solznim slojem. Obstajajo trije sloji solznega filma, ki zagotavljajo pravilno delovanje oči.
Najbližje očesu se nahaja drugi sloj – sloj, sestavljen predvsem iz sluzi. Nahaja se na roženici in privlači vodo, kar omogoča enakomerno distribucijo drugega sloja – na vodi bazirane solzne tekočine. Lahko je zelo tanek, je pa zelo pomemben. Naše oči ohranja vlažne in izpira morebitne okužbe. Prav tako obstaja zunanji sloj, ki ga sestavlja oljna snov – meibom. Slednjega sestavljajo lipidi, kot so maščobne kisline in holesterol.
Pri običajni človeški temperaturi gre za čisto oljno tekočino. Pri nižjih temperaturah pa se spremeni v belo, lepljivo in trdno snov. Med spanjem lahko večje luske te tekočine nastanejo zaradi več razlogov. Prvi razlog: telo se ponoči nekoliko ohladi, zato meibom postane trden. Drugi razlog: v očeh je ponoči več meiboma, in ko se ta ohladi, nastanejo luskice.
Meibom preprečuje iztekanje solz skozi oči, s čimer ohranja njihovo vlažnost. Ni pa edini dejavnik, ki preprečuje izsušitev oči – pomembno je tudi mežikanje. Mežikanje vpliva na meibomove žleze in povzroča izpuščanje sekreta v oči. Vpliva tudi na to, da se oljni izloček in vodene solze pomešajo in ustvarijo solzni film. Kadar premalo mežikamo, se olje in voda ne pomešata, roženica pa lahko postane izpostavljena zraku. V najboljšem primeru pride do neugodja, lahko pa tudi do sindroma suhega očesa.
Suhe oči
Japonski oftalmolog Eiki Goto govori o sindromu suhega očesa kot o težavi s pomanjkanjem solz, ki prizadene na milijone ljudi po celem svetu. Stanje poleg suhosti privede tudi do utrujenosti oči, pordelosti, draženja in občutka, da so oči veliko težje, kot bi morale biti. Navkljub draženju in neugodju, ki je povezano s tem stanjem, ter vplivu na kakovost življenja ne velja za resno težavo z očmi.
Vendar se Goto s tem ne strinja. Z zelo natančnim testiranjem ostrine vida je odkril, da oko izgubi svoj gladek sloj, ko se zaščitna tekočina izsuši. Optične aberacije takrat postanejo pogostejše, saj je verjetneje, da se bo svetloba razpršila na trdi površini in da se bo na mrežnici težje ustvarila jasna slika. Opazil je, da pacienti s sindromom suhega očesa mežikajo skoraj dvakrat pogosteje – morda zato, ker želijo izboljšati ostrino vida.
Marsikdo bi pomislil, da je preprosta rešitev čim pogostejše mežikanje. Žal pa je to dandanes lažje reči kot storiti. Vsakodnevna opravila, kot so branje, vožnja, tipkanje po pametnem telefonu in delo na računalniku, nam preprečujejo, da bi mežikali tako pogosto, kot bi morali. Če na primer vozimo hitreje, še posebej s hitrostjo blizu 100 km/h, mežikamo veliko redkeje. Za paciente s sindromom suhega očesa lahko to pomeni, da je njihova ostrina vida med hitro vožnjo manjša od tiste, ki je dovoljena za pridobitev vozniškega dovoljenja.
Zato se naslednjič, ko se zbudite in se umijete, morda za trenutek ustavite in pomislite, kako pomembno je to, kar se je ponoči nakopičilo v kotičkih vaših oči.
Preberite naslednje:
Dioptrija pri otrocih – je otrok kratkoviden?
Erozija roženice – poškodba roženice očesa
Razkrivamo: Kako so videti oči drogiranih oseb?
10 presenetljivih dejstev o modrookih ljudeh
Nošenje očal – ali se vaš vid zaradi nošenja očal slabša?
Ali se po laserski korekciji vida dioptrija vrne?
